Poznam ogromno žensk, ki so rodile in še nobena mi ni rekla, da porod ni težak ali pa da ne boli. Saj rečejo, da ni bilo tako hudo in da bolečino slej ko prej pozabiš, da bi te malo potolažile in pomirile ampak zanikala ni še nobena.
Tudi jaz sem se odločila, da nosečnicam ne bom nikoli lagala o svojem porodu, tako ali tako bodo otroka roditi morale in bodo lahko same presodile kaj je res in kaj ne. Je pa res, da se porod od ženske do ženske lahko zelo razlikuje. Nekatere so gotove v dveh urah, druge se znajo mučiti tudi dva dni in več. Govorimo seveda o naravnem porodu. Popadke ene prenašajo dosti lažje kot druge, tudi prag bolečine je pri vsaki drugačen. Bolečina je odvisna tudi od teže, velikosti in lege otroka, od sodelovanja in poslušnosti mamice med porodom, od prožnosti kože in odpiranja in še številnih drugih dejavnikov.
Moj porod je potekal nekako takole
Okrog 8 zvečer sem prišla v porodnišnico z blagimi popadki. Sestra mi je naredila ctg pregled, ki meri popadke in ugotovila, da so neredni in še dokaj narazen. Nato me je pregledala in je rekla, da imam še čas, češ da se mi čep, ki je navadno pokazatelj pred začetkom poroda, še ni odluščil. Oblekla sem se in se odpravila proti izhodu. Pred vrati sem srečala zdravnico, ki je naša družinska prijateljica in je bila pravkar na malici. Vprašala me je kako se počutim in se odločila, da mi naredi še ultrazvok. Ponovno sem se oblekla v njihovo haljo in sedla na mizo. V njenih očeh sem prebrala, da ji kar vidi ni všeč. Rekla mi je, da bo še sama ponovila vaginalni pregled, ki mi ga je prej opravila sestra. Poklicala je to sestro in jo povabila naj pride opazovat. Srce mi je skoraj padlo v hlače od strahu, ko nisem vedela kaj se dogaja. Sestri je nekaj pokazala, nato pa je rekla: “To ni čep, to je otrokova glavica v porodnem kanalu. Gospa bo rodila. Pripravite porodno sobo.” Mislila sem, da me bo kap. Srce mi je razbijalo kot noro. V porodni sobi so me priklopili na napravo, ki meri popadke in lahko sem jih tudi spremljala na monitorju. Bili so neredni na 3-7 minut in dokaj neboleči. Takrat sem bila odprta za en prst. Ker mi voda ni odtekla, so se zdravniki odločili, da mi predrejo mehur in sprožijo porod. Popadki, so bili še vedno neredni in nisem se odpirala, otroka pa je bilo potrebno roditi. Odločili so se, da mi dajo umetne popadke. Že prvi je bil kot da mi nekdo zariva nož pod abdomen, vsak aslednji pa je bil še hujši. V naslednjih 2 urah sem bila že tako izmozgana, da sem bila prepričana, da bom umrla. Bolečina je bila neznosna. Česa takega si nisem znala niti predstavljati. V eni uri sem se odprla za vseh 10 centimetrov. Še zdravniki niso mogli verjeti kako se je te zgodilo. Ko je bil čas, da pritisnem, sem še komaj zbrala tiste zadnje moči, da sem potegnila noge k sebi in potisnila. V prvo ni uspelo. Bolelo je grozno, pa še enkrat je bilo treba potisniti. Šlo je namreč za življenje mojega otroka. Popkovnica se mu je navila okrog vratu in utrip mu je močno padel. Zdravniki so se že pogovarjali o nujnem carskem rezu, če mi v tem poizkusu ne uspe. Bila sem prestrašena, nemočna, razbolela in komaj sem čakala, da bo vse za mano. Zbrala sem še zanji atom moči in na vso silo pritisnila. Ko sem zaslišala jok svojega otroka, je bilo res vse pozabljeno. Tudi bolečine so kmalu popustile, tistih parih šivov praktično nisem čutila. Rodila sem v vsega skupaj dobrih petih urah, zdravega 51 cm velikega in 3140 g težkega fantka, ki me je prevzel, kakor hitro sem ga dobila v roke. Iz srca sem se zahvalila osebju in moji zdravnici, ki se je odločila, da me še enkrat pregleda in nama takrat najbrž obema rešila življenje.
Čeprav si bolečine več ne znam priklicati niti je ne morem z ničemer primerjati, po petih letih še vedno vem, da je grozna in če me bo kdaj katera izmed nosečnic vprašala kako je bilo, ji bom povedala prav to. Nočem, da me bo potem katera na porodni mizi preklinjala, tako kot sem jaz tiste, ki mislijo in trdijo, da je porod mačji kašelj.
