Moje misli se počasi umirjajo.

Podobe se sestavljajo v celoto. Tiskalnik dela že na zadnjih obratih, upam da ne bo pregorel.

Te dni sem natisnila toliko strani, kot jih prej nisem v celem živjenju. Odločila sem se namreč zgodbo svojega življenja spraviti na papir. Toliko lepega se mi je že zgodilo, toliko trenutkov, ki bodo večno v mojem srcu, ampak na žalost ne vem, če se jih bom še spominjala. Obiskala sem namreč specialista, ki mi je glede na moje zdravstevno stanje in raznorazne preiskave, postavil diagnozo: zgodnja oblika Alzheimerjeve bolezni.

Ob tem naj še povem, da štejem komaj 43 pomladi in verjetno mi ni treba posebej povdarjati, da se mi je skoraj porušil svet pod nogami ko sem se zavedla, da bo vse lepo kar sem kdaj doživela v življenju morda izbrisano iz mojega spomina.

Odločila sem se… to moram nekako preprečiti, nekaj moram storiti.

Šla sem na internet in si naročila čisto nove kartuše za moj tiskalnik, da me ne bi kaj presenetilo.

Že naslednje jutro mi jih je poštar dostavil in začelo se je nizanje spominov, enega za drugim. Na plano sem privlekla stare albume s slikami, obrnila sem vse škatle s spominčki, pogledala vse videje in si sestavila kronološki mozaik najlepših trenutkov v svojem življenju. Tudi slabe spomine sem zapisala, kajti tudi zaradi njih sem danes oseba, ki na življenje gleda z optimizmom in ga zajema z veliko žlico.

Začela sem s svojim otroštvom in lepimi trenutki časa mojega odraščanja- kolikor se ga spomnim. Ugotovila sem, da so s pomočjo slik privreli na plano tudi nekateri spomini, ki jih je bilo vredno obuditi. Pisala sem in pisala, sproti sem printala vsako stran posebaj. Sama namreč nisem pristaš moderne tehnologije in obožujem vonj knjig in potiskanega papirja. Zmečkala sem vsak list na katerem sem kaj pozabila zabeležiti ali morda naredila kakšno napako. Zraven sem tu pa tam pripela tudi kakšno sličico ali lepo misel, ki me bo spomnila na tiste dni. Konec dneva je okrog mene ležal kup zmečkanega papirja, spomini pa so kar vreli iz mene. Vsake toliko sem se sama pri sebi vprašala:«Jaz pa Alzheimerjeva?« To so se zagotovo zmotili…

Pisala sem podnevi in ponoči, vsak prosti trenutek sem usmerila v tipkanje. Prve ljubezni, prvi poljubi, prijateljsta, ki nekatera še danes trajajo, šola, izpiti, služba, mož, družina, poroka, pogrebi, zabave, rojstva… Vse česar sem se spomnila sem zabeležila. Včasih se mi je zdelo, da imam že žulje na blazinicah prstov. Printer je delal podnevi in ponoči…

Ne pretiravam… v mesecu dni sem porabila prvi set kartuš in že sem naročala nove… Dnevi so minevali kot ure, jaz pa sem neumorno tipkala, pisala, brisala, printala, mučkala, trgala in zlagala svoje spomine.

Vsake toliko sem pričela brati vse od začetka in ko sem bila zadovoljna sem nadaljevala s pisanjem.

Ne znam vam opisati koliko različnih občutkov sem doživela ob pisanju svoje biografije in vse je čutiti v vsakem odtisu črnila na slehernem listu.

Kartuše so počasi že pri koncu, morala bom naročiti nove. Še dobro, da so ugodne in da za njih ne odštejem celega premoženja. Bankrotirala bi tako lahko že pri papirju.

V glavnem, trenutno sem pri najlepših letih svojega mladega življenja, pri mojih tridesetih… Še mnogo listov bom natisnila in še ogromno papirja bo pristalo v košu, preden bom zaključila. Zadnjih deset let je bilo najbolj zanimivih. Gledala sem svoje otroke odraščati, naučili so me marsikatere življenjske modrosti, ki jo bom želela nekoč deliti s svojimi vnuki. Vse lepe besede, ki mi jih mož izreče, da me spravi v dobro voljo, vse sladke spomine želim na papirju.

Ko bom gotova bom za vse moje najdražje natisnila eno različico. Vsak bo imel na sprednji strani svoje posvetilo. Prosila jih bom naj bodo strpni z mano, ko se česa ne bom spomnila in naj mi kdaj pa kdaj, ko bom stara in bom imela slab dan, brez spominov, trenutek popestrijo s kakšno anekdoto ali zgodbo iz mojega življenja. Tako bodo spomini živeli večno v meni in mojih najdražjih.