Ne bom nehala sanjati

Sem ena tistih žensk, ki že od malih nog živi z glavo v oblakih, kajti odraščala sem ob zgodbicah o pepelkah, sneguljčicah in princeskah, ki na koncu vednonajdejo svojega princa in živijo srečno do konca svojih dni. No ena želja se mi je že izpolnila. Našla sem svojega princa, ampak jaz sem v svojo popolno zgodbo s srečnim koncem vnesla še pravljično poroko. Nič kaj razkošnega, le par svatov in dan namenjen posebej za naju. On ni tradicionalist. Zanj poroka predstavlja le kos papirja, ki priča o tem, da se imata dva rada.

Pred tremi leti sem z družino obiskala pravljični grad Miramare v Trstu in sem se na prvi pogled zaljubila vanj. Grad je prečudovit, stoji na hribu tik ob morju, razgled je božanski. Pod gradom je pomol. Okrog in okrog gradu se razprostira gozd in cvetlični nasadi. Gredice so skrbno urejene prav tako sprehajalne poti in vsa okolica.

Legenda pravi, da je grad dal zgraditi Maksimiljan Habsburški in ga poimenoval Miramar. “Mira mar”, v španščini pomeni, pogled na morje. Pravijo, da prav iz vsakega okna v gradu lahko vidiš morje. Dokončan je bil leta 1870 vendar nadvojvoda Maksimiljan z ljubljeno ženo Charlotte ni v njem baje nikoli prespal, saj je prej umrl tragične smrti. Leta 1867 je bil v Mehiki ustreljen, ljubljeni ženi pa se je pomračil um. Po njegovi smrti je grad služil kot občasna rezidenca Habsburžanov. V njem je rada prebivala cesarica Elizabeta (Sisi) in prestolonaslednik Franc Ferdinand.

Danes je grad v lasti italijanske države in je urejen kot muzej. V pritličju so prostori Maksimilijana in Charlotte. Na ogled je njuno lepo ohranjeno pohištvo in osebni predmeti. V prvem nadstropju se nahajajo razkošnejši prostori v slogu tridesetih let.

Ko sem izvedela, da se na gradu pari tudi poročajo, se mi je še bolj prikupil. Od takrat sanjam o dnevu, ko se bom tam poročila s svojim princem.

Please follow and like us: