Prostor potrebuje življenje… in tudi dušo

Dekoracija doma je eden izmed pomembnejših elementov opremljanja, saj daje prostoru življenje in dušo; je tista pika na i, ki odraža ne samo stanovalčev odnos do prostora, temveč tudi njegov karakter. A vseeno to ne pomeni, da morate na police postaviti kup malenkosti, na katerih se bo nabiral prah, na stene pa navesiti vse art posterje in umetnine (ne)znanih slikarjev, ki so vam všeč. Ko gre za dekor doma, naj bo vaše glavno vodilo: manj je več. Vsaka dekoracija pa naj je premišljeno dejanje, ki bo ne samo odražalo vaše razumevanje prostora, temveč tudi popravljalo njegove morebitne manjše napake ali slabosti.

Poti, kako doseči, da bo vaš dom odražal vašo osebnost, je več – od kombiniranja različnih, vam všečnih barv in materialov, igranja z različnimi stili, do eksperimentiranja z združevanjem bolj ali manj konvencionalnih kosov pohištva ter uporabe najrazličnejše notranje dekoracije. K slednji prištevamo tudi dekorativne stenske nalepke – inovativno rešitev v boju zoper puste in dolgočasne stene – katerih prednosti vam predstavljamo v nadaljevanju.

Stenske nalepke, ki – poleg poslikav sten, stenskih tatoojev in stenskih fototapet – predstavljajo eno od možnosti popestritve praznih, enobarvnih sten, so na trgu sicer že dalj časa, a jim je veliki met uspel šele v zadnjih letih. Dekorativne stenske nalepke, ki so tako sprva krasile zgolj stene modernejših (gostinskih) lokalov, danes že krasijo številne prostore naših domov. Glavni razlog za to gre iskati predvsem v njihovih številnih prednostih – cenovni dostopnosti; enostavni in hitri namestitvi; nezahtevni odstranitvi, ki ne pušča madežev na stenah; pestri izbiri različnih motivov, zaradi česar jih je mogoče namestiti v prav vsak prostor ter možnosti namestitve na vse gladke (steklene, plastične in lesene) površine.

Čeprav je osnovna funkcija stenskih nalepk, ki jih je mogoče nabaviti tako v klasičnih, kot tudi v številnih spletnih trgovinah, predvsem estetska, pa ima ta moderna in za oko privlačna stenska dekoracija tudi izjemno praktično vrednost – z njimi je namreč mogoče bodisi poudariti mesta, ki v določenem prostoru pritegnejo največ pozornosti, bodisi prekriti določene pomanjkljivosti na stenah, kot so male površinske poškodbe in madeži, ki so nastali zaradi hišnih ljubljenčkov in/ali umazanih otroških prstkov.

Stenske nalepke, ki so po večini narejene iz vinila – na vodo in madeže odpornega, kvalitetnega materiala – tako niso zgolj zabavna rešitev za edinstveno in unikatno okrasitev vašega doma, temveč so tudi dekorativni dodatek, s katerim boste izrazili svojo individualnost, drugačnost in prefinjenost; so več kot zgolj dekoracija – so presežek v dekoriranju doma.

Please follow and like us:

Natisni svoje spomine… Hitro pozabiš!

Moje misli se počasi umirjajo.

Podobe se sestavljajo v celoto. Tiskalnik dela že na zadnjih obratih, upam da ne bo pregorel.

Te dni sem natisnila toliko strani, kot jih prej nisem v celem živjenju. Odločila sem se namreč zgodbo svojega življenja spraviti na papir. Toliko lepega se mi je že zgodilo, toliko trenutkov, ki bodo večno v mojem srcu, ampak na žalost ne vem, če se jih bom še spominjala. Obiskala sem namreč specialista, ki mi je glede na moje zdravstevno stanje in raznorazne preiskave, postavil diagnozo: zgodnja oblika Alzheimerjeve bolezni.

Ob tem naj še povem, da štejem komaj 43 pomladi in verjetno mi ni treba posebej povdarjati, da se mi je skoraj porušil svet pod nogami ko sem se zavedla, da bo vse lepo kar sem kdaj doživela v življenju morda izbrisano iz mojega spomina.

Odločila sem se… to moram nekako preprečiti, nekaj moram storiti.

Šla sem na internet in si naročila čisto nove kartuše za moj tiskalnik, da me ne bi kaj presenetilo.

Že naslednje jutro mi jih je poštar dostavil in začelo se je nizanje spominov, enega za drugim. Na plano sem privlekla stare albume s slikami, obrnila sem vse škatle s spominčki, pogledala vse videje in si sestavila kronološki mozaik najlepših trenutkov v svojem življenju. Tudi slabe spomine sem zapisala, kajti tudi zaradi njih sem danes oseba, ki na življenje gleda z optimizmom in ga zajema z veliko žlico.

Začela sem s svojim otroštvom in lepimi trenutki časa mojega odraščanja- kolikor se ga spomnim. Ugotovila sem, da so s pomočjo slik privreli na plano tudi nekateri spomini, ki jih je bilo vredno obuditi. Pisala sem in pisala, sproti sem printala vsako stran posebaj. Sama namreč nisem pristaš moderne tehnologije in obožujem vonj knjig in potiskanega papirja. Zmečkala sem vsak list na katerem sem kaj pozabila zabeležiti ali morda naredila kakšno napako. Zraven sem tu pa tam pripela tudi kakšno sličico ali lepo misel, ki me bo spomnila na tiste dni. Konec dneva je okrog mene ležal kup zmečkanega papirja, spomini pa so kar vreli iz mene. Vsake toliko sem se sama pri sebi vprašala:«Jaz pa Alzheimerjeva?« To so se zagotovo zmotili…

Pisala sem podnevi in ponoči, vsak prosti trenutek sem usmerila v tipkanje. Prve ljubezni, prvi poljubi, prijateljsta, ki nekatera še danes trajajo, šola, izpiti, služba, mož, družina, poroka, pogrebi, zabave, rojstva… Vse česar sem se spomnila sem zabeležila. Včasih se mi je zdelo, da imam že žulje na blazinicah prstov. Printer je delal podnevi in ponoči…

Ne pretiravam… v mesecu dni sem porabila prvi set kartuš in že sem naročala nove… Dnevi so minevali kot ure, jaz pa sem neumorno tipkala, pisala, brisala, printala, mučkala, trgala in zlagala svoje spomine.

Vsake toliko sem pričela brati vse od začetka in ko sem bila zadovoljna sem nadaljevala s pisanjem.

Ne znam vam opisati koliko različnih občutkov sem doživela ob pisanju svoje biografije in vse je čutiti v vsakem odtisu črnila na slehernem listu.

Kartuše so počasi že pri koncu, morala bom naročiti nove. Še dobro, da so ugodne in da za njih ne odštejem celega premoženja. Bankrotirala bi tako lahko že pri papirju.

V glavnem, trenutno sem pri najlepših letih svojega mladega življenja, pri mojih tridesetih… Še mnogo listov bom natisnila in še ogromno papirja bo pristalo v košu, preden bom zaključila. Zadnjih deset let je bilo najbolj zanimivih. Gledala sem svoje otroke odraščati, naučili so me marsikatere življenjske modrosti, ki jo bom želela nekoč deliti s svojimi vnuki. Vse lepe besede, ki mi jih mož izreče, da me spravi v dobro voljo, vse sladke spomine želim na papirju.

Ko bom gotova bom za vse moje najdražje natisnila eno različico. Vsak bo imel na sprednji strani svoje posvetilo. Prosila jih bom naj bodo strpni z mano, ko se česa ne bom spomnila in naj mi kdaj pa kdaj, ko bom stara in bom imela slab dan, brez spominov, trenutek popestrijo s kakšno anekdoto ali zgodbo iz mojega življenja. Tako bodo spomini živeli večno v meni in mojih najdražjih.

Please follow and like us:

Ne bom nehala sanjati

Sem ena tistih žensk, ki že od malih nog živi z glavo v oblakih, kajti odraščala sem ob zgodbicah o pepelkah, sneguljčicah in princeskah, ki na koncu vednonajdejo svojega princa in živijo srečno do konca svojih dni. No ena želja se mi je že izpolnila. Našla sem svojega princa, ampak jaz sem v svojo popolno zgodbo s srečnim koncem vnesla še pravljično poroko. Nič kaj razkošnega, le par svatov in dan namenjen posebej za naju. On ni tradicionalist. Zanj poroka predstavlja le kos papirja, ki priča o tem, da se imata dva rada.

Pred tremi leti sem z družino obiskala pravljični grad Miramare v Trstu in sem se na prvi pogled zaljubila vanj. Grad je prečudovit, stoji na hribu tik ob morju, razgled je božanski. Pod gradom je pomol. Okrog in okrog gradu se razprostira gozd in cvetlični nasadi. Gredice so skrbno urejene prav tako sprehajalne poti in vsa okolica.

Legenda pravi, da je grad dal zgraditi Maksimiljan Habsburški in ga poimenoval Miramar. “Mira mar”, v španščini pomeni, pogled na morje. Pravijo, da prav iz vsakega okna v gradu lahko vidiš morje. Dokončan je bil leta 1870 vendar nadvojvoda Maksimiljan z ljubljeno ženo Charlotte ni v njem baje nikoli prespal, saj je prej umrl tragične smrti. Leta 1867 je bil v Mehiki ustreljen, ljubljeni ženi pa se je pomračil um. Po njegovi smrti je grad služil kot občasna rezidenca Habsburžanov. V njem je rada prebivala cesarica Elizabeta (Sisi) in prestolonaslednik Franc Ferdinand.

Danes je grad v lasti italijanske države in je urejen kot muzej. V pritličju so prostori Maksimilijana in Charlotte. Na ogled je njuno lepo ohranjeno pohištvo in osebni predmeti. V prvem nadstropju se nahajajo razkošnejši prostori v slogu tridesetih let.

Ko sem izvedela, da se na gradu pari tudi poročajo, se mi je še bolj prikupil. Od takrat sanjam o dnevu, ko se bom tam poročila s svojim princem.

Please follow and like us: